Članki

Agra 2016, 24 avgust 2016

Avtor: Besede Naja Srednjedravskega zapisala Janja Zimšek

                            

Naj vam zdaj pa Naj pove …

                          

Kje naj začnem? Ja, vem, večina bi mi odgovorila, naj začnem na začetku. Imate prav. Na samem začetku moram omeniti svoj fenomenalen kraševski spomin. Čeprav je že kar nekaj pasjih šap preteklo od tega dogodka, se še vsega prav dobro spomnim. Tako je šlo s to stvarjo.

Na predvečer danega dogodka v tako neobveznem dremežu  skozi malce priprto oko zaznam, da glavnik in krtača potujeta skupaj z mojo nasmejano lastnico proti meni. Pa ne no, spet! Pa kaj je zdaj tu tako smešnega? Kam bi zdaj šel, levo, desno, pod mizo? Pa dobro no, naj ji bo, saj malo praskanja mi godi. Še bolje pa je, da mi potem vsa moja družina kakšnih pet minut občudujoče razlaga, kako sem lep, ljubek, prisrčen in analizirajo vsako mojo dlako posebej. Nekoliko nadležno, a važno je to, da sem spet glavni.

Nekaj se pripravlja po tem praskanju si mislim jaz. Slej ko prej mi bo pa moja lastnica povedala kaj o nadaljnjem poteku dogodkov. Zmeraj mi vse pove, jaz jo zvesto gledam in se delam, da vse razumem. Pa jasno, da večkrat nimam pojma, kaj mi pripoveduje. Ja takšno je pač to življenje z mojim najboljšim prijateljem človekom.

Kot zmeraj je sedla za tisti svetleči ekran in začela brati. Od vsega tega branja sem dojel le to, da bom moral biti lep, urejen, priden in ponosno razkazovati svoje kraševske čare. No ja, žuganje s prstom sem si namreč tako razlagal. Pa je to sploh kakšen problem?

 

 

No, tako je brala, morda boste vi kaj več razumeli:

Letošnja AGRA bo v Gornji Radgoni, na stičišču Slovenije s Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko, predstavila 1798 razstavljavcev iz 30 sodelujočih držav na skupaj 70.800 razstavnih površin. Posebno pozornost bo namenila mednarodnemu letu stročnic. AGRA bo predstavljala najvidnejše svetovne blagovne znamke kmetijske mehanizacije, vse tisto, kar potrebujemo za pridelavo zdravju prijaznih živil na način prijazen okolju ter vrhunske pridelke, prehranske izdelke, jedi, vina in produkte slovenske živilsko predelovalne industrije. Ekološkemu kmetijstvu in živilom, gospodarjenju z gozdom in lesom ter kmetijski tehniki za varno in okolju prijazno kmetovanje se bodo pridružile predstavitve živali v hlevih, maneži in v strokovnem dogajanju. Vse, ki se s poljedelstvom ukvarjajo profesionalno in ljubiteljsko, bodo vabile predstavitve na osrednjem sejemskem vrtu, permakulturnem vrtu ter sejemski njivi. Agro bodo spremljali tehtni strokovni posveti, stanovska in družabna srečanja, tržnice, pokušnje, tekmovanja in zabavni dogodki. Bienalno pa bo ob njej potekal tudi 20. Mednarodni sejem embalaže, tehnike pakiranja in logistike, INPAK in razstava Natečaj Slovenski oskar za embalažo. (http://www.pomurski-sejem.si/index.php/sl/agra/o-sejmu)

In res, rečeno, storjeno. Zjutraj najprej kratek skok na bližnji travnik. Noro dobro se je zapoditi po visoki, rosni travi. Ni dolgo, ko smo se že lovili okoli avta. Čakaj, zakaj že moram spet v to pločevinasto škatlo?

Pa ljudje! Razumite vendar! Meni povsem zadostuje bližnji travnik in gozd!

Hvala že komu, da me spomin ne zapusti nikoli. Ta moj, tako zaželen skok v avto bo verjetno povezan s tistim žugajočim prstom, ki sem si ga razlagal z urejen, priden, lep, ponosen na svoje kraševske čare… Sem si rekel, če že moram v to pločevinko, ki mu rečejo avto, me boste pa nosili vanjo, tako, da bo malo tudi po moje. Ne bom skakal! Po treh odhodih v hišo po pozabljene stvari, ki jih tako ali tako ne bomo potrebovali, smo se končno peljali cilju naproti.

Po poti sem malo lajal na mimo bežeče pločevinke, cvilil, da sem jim cefral živce in ugotovil, da smo prispeli na cilj, ko so se vsi moji ''zbasali'' iz te pločevinaste škatle, nakar so osvobodili še mene.

 

 

A je takšna gneča, oziroma ''gužva'', bi rekla moja štajerska lastnica, sploh mogoča? Vse vrvi, hiti, kriči. Koliko ''človečkov'' se je pa tukaj nagrmadilo? Hodil sem slalom med mnogimi nogami, kot da sem na treningu agilityja in mirno vam lahko rečem, sejem bil je živ. Levo stojnice, desno stojnice, vmes pa reka ljudi.

Vsa sreča, da smo kmalu prispeli do sence. Tam pa, jupi, kaj vidim, ne boste verjeli, moje pasje prijatelje in sorodnike, kraševce. Vse že poznam, Hila, Ita, Nila, Kara, Mejka, Kalo. Trenutek drobnega razočaranja preplavi neizmerna sreča  in veselje. Tu je! Moja mama Hita je ponovno tu! Skoraj nisem mogel verjeti, da je ne bi bilo, saj nikoli ne manjka. Čista fantazija. To je bilo luštno! Mahajočemu repnemu pozdravljanju ni bilo ne konca ne kraja. Moja mama, mamica moja… Moja lastnica, ko je še posebno dobre volje, mi vedno reče ''mala Hita''. 

Veste, naši lastniki so se  prav zaradi nas povezali v Klub kraških ovčarjev Slovenije in si s tem tudi zadali nalogo promoviranja nas, kraševcev, kot dobre čuvaje in družinske pse in ohranjanja naše prvobitne naloge pastirskih psov in čuvajev pašnih čred. Lepo se sliši ne? In prav je tako. Saj smo pa edini pravi Slovenci v pasjem svetu. No, se razume, tudi mi smo ponosni na njih, njihovo ljubezen jim vračamo v vsakem trenutku, o naših obrambnih sposobnostih pa bolje, da se sploh ne razpišem. Tu pa nam ni para. Smo nepodkupljivi, zvesti, neustrašni, pametni in stanovitni. Pa kdo nas ne bi imel rad? Ni ga lastnika, ki se ne bi z velikim užitkom potopil v naš mehak, topel kožuh. Ga ni!

No, gremo dalje. Zdaj pa že pošteno ''nakladam''. Moral bi reči ''na hov-houvam''.    

Ravno prav smo se ohladili in odžejali, da smo bili pripravljeni za igrarije in kregarije potem pa, glej ga zlomka, že nas lastniki vlačijo in postavljajo v kolono kot kakšne otroke v šoli. Pa kam zdaj? Tukaj v senci je tako lepo. Ja kam, na sonce in v ''gužvo'', bi rekli po štajersko. Sem pa jaz, ko sem bolj odprte glave, pa mislim, da moji pasji prijatelji tudi, hitro ugotovil, za kaj gre. Kraševec se na ogled postavi!

O, kako sem ponosno dvignil glavo, še bolj sem zravnal svoj korak ko sem opazil, da se ozirajo za nami, se nam nasmihajo in se nas želijo dotikati. Že res, da so nekateri, sicer redki, spraševali katere pasme smo. Halo, kaj pa je zdaj to, ta smešnica, da Slovenec vpraša Slovenca, če je Slovenec? Pa dobro, se  mi je jeza hitro ohladila, ko sem videl in slišal, kako naši lastniki obiskovalcem z veseljem in ponosno razlagajo o nas in naših vrlinah, predvsem tujcem. Naenkrat me sonce in vročina nista več tako motila, ko sem slišal, da je ena izmed obiskovalk rekla, da sem čist in urejen. Ne, meni ni vroče, jaz sem čist in urejen. Vau! V tem našem razkazovalnem obhodu smo pozdravili tudi člane pihalne godbe in dekleta s kratkimi krilci so se nas še posebej razveselila in nas gladila. Zakon stari, glavne zvezde smo bili!

Ampak, pet minut slave šele prihaja. Ne verjamete? Poslušajte. Zdaj bom malo pohitel, se mi mudi. Grem gnjaviti za večerjo, potem pa na nočni sprehod, juhuhu.

Kje smo ostali?

Celotna naša kraševska procesija se preseli v pokrit prostor s tribuno in odrom. Opala, to pa bo zdaj nekaj. Predstavljajte si, na tribuni že polno ljudi, ki čakajo na našo predstavitev. Vsaj zdi se mi tako. Upam, da si ne domišljam preveč. Kaj pa jaz vem, jaz sem prvič tukaj. Prijetna gospa stopi na oder in začne govoriti. Po ploskanju sodeč je verjetno povedala nekaj lepega o nas. Potem se je pa začelo. Mi eden za drugim, ponosno korakamo pred odrom v trenutku, ko na moje veliko presenečenje stopi na oder moja lastnica in začne nekaj brati z lista. Vsi jo napeto poslušajo. Pa ne no, to je krivica zares, padel sem v šok. Vse mi pove, tega mi pa ni. Ampak to zdaj ni toliko pomembno. Pustimo malenkosti.

Pomembno je to, da smo bili občudovani z veliko začetnico in ploskanje ob koncu je bilo prav oglušujoče vsaj za nas, ko veliko bolje slišimo od vas, ''človečkov''. No pogostokrat veliko bolje, včasih slabše, se razume. Mi, kraševci, ki smo samostojni in preudarni bomo pa že vedeli, kaj je treba slišati in česa ne.

Konec dober, vse dobro, se temu reče. Ste si oddahnili ne, da sem končno pripeljal vso stvar do konca. Ha, ha, ha, ni še čisto tako.

 

 

Zdaj je prišel tisti najbolj zabavni, družabni del.

Naši lastniki so se sprostili, nekaj malega spili, se med seboj šalili, mi jih pa nismo motili, se utrujeni v senco zabili in po pasje molili, da bi se čim prej domov napotili. Ha, ha, ha, a ste vi to zdaj opazili? Vse se konča na –ili. Še sam sem presenečen nad to svojo pesniško stvaritvijo. Zdaj me samo nekaj skrbi? Kako bom le moji štajerski lastnici razložil to svojo nadarjenost za poezijo? 

Mislim, da smo na AGRI 2016 vsi skupaj svojo nalogo opravili več kot odlično. Da smo se pa ob tem imeli še neizmerno lepo pa tako ni potrebno posebej poudarjati. Prav zaradi tega opravičeno pripada iskrena zahvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uresničitvi tega našega promocijskega dogodka.

 

Na svidenje na AGRI 2017! ( To so moje pobožno kraševske želje. Upam, da uresničljive. )

 

Vas pozdravlja vaš vdani NS  (To s kraticami je tako ''profi'', priznajte. )

 

 

Več fotografij si lahko ogledate TUKAJ.