Zgodovina

  • Natisni

POREKLO

 

 

Stari Iliri so pred več kot tisoč leti privedli v naše kraje pse, ki so čuvali ovce pred napadi volkov. Iz teh psov so se razvile pasme pastirskih psov od Trsta, preko Bosne in vse do južne Srbije ter Makedonije. Na našem Krasu so črede ovac postopoma izginjale, ker je bilo zaradi pogozdovanja vedno manj pašnikov. Zato se je kraševec sčasoma prilagodil novim razmeram in postal vse bolj čuvaj doma svojega gospodarja. Postal je tudi manjši in manj borben, vendar je bil še vedno dovolj pogumen in samozavesten.

Kraševec je kot pasma mednarodno priznan že od leta 1939, sicer pa je načrtno (rodovniško) vzrejan že več kot 85 let. Nastal je iz potreb, torej ni umetna tvorba zadnjih desetletij. Dr. Strebel ga opisuje kot vez med starimi mološkimi in nemškimi ovčarji, hkrati pa omenja, da bi bil lahko delno tudi latinskega izvora (t.i. pomepajanski pes – staroveška oblika pastirskega psa). Na to kaže logika širjenja, poleg tega pa na podobnost kraševca in t.i. pompejanskega psa kažejo tudi iz pepela izkopani ostanki. Psa naj bi si bila podobna tako po velikosti kot po okostju, le da je bil t.i. pompejanski pes kratkodlak. Kljub temu je še najverjetnejše, da so prednika kraševca preko dalmatinskih otokov in Istre na naš Kras privedli Iliri skupaj s svojimi čredami. Mogoče pa je tudi, da so prednike kraševca s seboj privedli Slovani, na kar kaže njihova relativno presenetljiva podobnost s kavkaškim ovčarjem.

Če upoštevamo vsa ta dejstva, potem je najverjetneje, da se je kraševec razvil iz grškega molosa in bil pozneje križan z bodisi s psi »slovanskega izvora« bodisi s psi Rimljanov ali Ilirov ali pa kar vseh teh. To dokazuje tudi razvoj vseh drugih balkanskih pasem psov (šarplaninec, tornjak, srbski in romunski pastirski psi idr.). Torej predstavlja kraševec prastaro obliko pastirskega psa.

 

ZGODOVINA RAZVOJA PASME

O kraševcu je v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) pisal tudi prvi slovenski zgodovinar, baron Janez Vajkard Valvasor (1641-1693). Opisal ga je kot mogočno pasmo, ki jo gojijo ob reki Pivki. Da je bil ta pes bolj razvit na Krasu in v severni Istri kot na Kranjskem, je popolnoma razumljivo. Tam je bila namreč od nekdaj razvita ovčjereja, zato so potrebovali zanesljivega psa čuvaja in branilca čred. Kmetje so sami skrbeli za selekcijo kraševcev in parili le pogumne pse, ki pred volkom niso stisnili repa med noge. V novejšem času se je ta pasma razširila tudi po okoliških krajih in nazadnje po vsej Sloveniji ter celo zunaj njenih meja: na Hrvaško, v Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Švico, na Nizozemsko, Češko, Finsko, v Argentino in ZDA.

Kraševec je bil omenjen tudi v zgodovini Lipice, in sicer z omembo, da je upravitelj Lipice Franc Jurko leta 1558 za zaščito plemenskih kobil in žrebcev pred zvermi nabavil pse, ki naj bi bili eni od prednikov kraševca.

O kraševcu so pisale še pisatelj Janez Jalen (Ovčar Marko), dunajski kinolog Kammerer (1903), nemški kinolog in raziskovalec Strebel in nemški kinolog Max Friederich von Stephaniz (1925), podrobno pa se mu je posvetil naj najstarejši kinolog dr. Ivan Lovrenčič (1925), ki je leta 1946 o njem napisal tudi obsežno kinološko študijo. V hrvaškem mesečniku Moj pas je znani hrvaški kinolog Ratimir Orban leta 1958 objavil članek o pastirskih psih Balkana, v katerem je kot enega od tipov jugoslovanskih pastirskih psov opisoval tudi kraševca. V avstrijski reviji Unsere Hunde (1955), v nemški Unser Rassenhund (1966; T.T. Drenig, M. Zidar) je o kraševcu pisal naš pomemben kinolog Teodor T. Drenig.

 

 

Leta 1970 ga je obravnavala brošura z naslovom 50 let slovenske kinologije (T.T. Drenig, M. Zidar), med letoma 1977 in 1981 pa še informator z naslovom Kraški ovčar (I. Božič-22 člankov). Leta 1990 je izšla prva knjiga o tej slovenski avtohtoni pasmi z naslovom O kraševcu (Miroslav Zidar), ki na 184 straneh poleg podrobne zgodovine in opisa pasme obravnava tudi podrobno analizo posameznih vzrejnih linij ter njhov vpliv na poznejši razvoj pasme, podkrepljeno s statističnimi podatki in vzrejno shemo. Leta 1999 je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izdalo brošuro o slovenskih avtohtonih domačih živalih v slovenščini in angleščini. Istega leta je bil kraški ovčar obširno predstavljen v finski kinološki reviji Koirat (št. 1/99) in v nemški Das Deutsche Hundemagazin (št. 7/99). O njem je bil posnet tudi tričetrturni predstavitveni film na VHS-u (producent Gorazd Križanič, scenarist in režiser Rudi Križanič, direktor fotografije Boris Mikšič, strokovni sodelavci Miroslav Zidar, Ivan Božič in Mateja Plevnik- 1998), nekaj let pozneje pa še na CD-ju. Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraškega ovčarja Slovenije (DLVKOS) je leta 2006 izdalo brošuro z naslovom Strokovne osnove za izvajanje ukrepa odvračanja velikih zveri s pastirskimi psi.

Pošta Slovenije je leta 1992 med priložnostne znamke uvrstila tudi znamko in razglednico z motivom (portretom) kraševca. Znamko (nominalna vrednost takrat 40 tolarjev) je na osnovi fotografije upodobil oblikovalec Janez Suhadolc, na razglednici pa je slika z naslovnice knjige O kraševcu. Natisnjenih je bilo 150.000 znamk ter nekaj sto razglednic in pisemskih ovojnic.

Ob 50-letnici ponovnega priznanja kraševca je bila izdelana posebna jubilejna značka za zasluge, ki jo je oblikoval Miroslav Zidar.

Kraševec v muzeju: Med 31. marcem 2009 in 31. decembrom 2010 je bila v otroškem muzeju Hermanov brlog, ki deluje v okviru Muzeja novejše zgodovine v Celju, odprta razstava o kraševcu. Zamisel se je porodila predsednici komisije Otrok in pes pri KZS Željki Fon Zidar, ki je na uresničitev čakala kar nekaj let, dokler ni našla razumevanja pri direktorici Hermanovega brloga, mag. Andreji Rihter. Razstavo je obiskalo več kot 11.000 otrok, ob njenem odprtju pa je muzej izdal zloženko o kraševcu in knjižico za otroke z naslovom Kraški ovčar pri Hermanu Lisjaku (12 zlatih pravil). Obe je ilustrirala akademska slikarka Jelka Reichman.

 

ZGODOVINA PRIZNANJA PASME

Po prvi svetovni vojni (21. Marec 1924, Ribnica na Dolenjskem) je bil na ocenjevanje prvi priveden kraševec z imenom Levi, ki je izviral iz Sv. Marije na Krasu. Ocenil ga je naš takratni pasemski (allround) sodnik dr. Ivan Lovrenčič. Njegov opis dokazuje, da so bili kraševci že takrat takšni, kot danes, in da imajo resnično vse odlike ustaljene pasme.

Leta 1938 je bilo v rodovniško knjigo vpisanih 54 kraševcev (po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1956, samo še 44), do leta 1988 1260, do leta 1990 pa že 2270. Po drugi svetovni vojni smo se pri vzreji kraševca vrsto let ukvarjali s pretesnim sorodstvom (v letih 1967, 1968, 1969, 1970 in 1977, pred vojno pa le v letih 1930 in 1931), vendar nam na srečo in ob naši previdnosti kljub nujnemu sorodstvenemu parjenju to ni prineslo resnejših degeneracijskih odklonov. Med številnimi vzornimi vzreditelji kraševcev je bil najzaslužnejši Ivan Kupčič.

V Tujino je bilo do takrat izvoženih že več kot 50 kraševcev, največ v Italijo in Nemčijo, kjer so leta 1976 ustanovili Klub jugoslovanskih pastirskih psov (Jugoslawischer Hirtenhundeklub Deutschland), v katerem so vzrejali in razstavljali tudi našega kraševca.

Standard kraškega ovčarja, takrat imenovanega ilirski ovčar, je bil prvič sestavljen leta 1929, avtor je bil dr. Ivan Lovrenčič. Kraševec je bil pod imenom ilirski ovčar mednarodno priznan 2. junija 1939 na skupščini Mednarodne kinološke zveze (FCI) v Stockholmu, in to na osnovi elaborata takratnega tajnika Jugoslovanske kinološke zveze (JKZ) Teodorja T. Dreniga. Pod okrilje te pasme je bil pozneje dodan še šarplaninec kot poseben tip ilirskega ovčarja.

To se nam je pozneje maščevalo; po letu 1954 smo morali obstoj kraševca v takratni Jugoslaviji ponovno dokazovati, saj so ga hoteli nekateri srbski in makedonski kinologi enačiti s šarplanincem. Na takratnem plenumu JKS v Novem Sadu so namreč predlagali (in sprejeli sklep), da se ilirski ovčar preimenuje v jugoslovanskega ovčarskega psa- šarplaninca. Glede na naše nasprotovanje so na naslednjem plenumu, ki je bil 8. maja 1955, sprejeli sklep o ustanovitvi komisije, ki naj bi proučila vprašanje obstoja kraševca. Kljub temu je bilo FCI posredovano, da se ime spremeni. Skupščina FCI pod vodstvom takratnega predsednika Miloša Carevića (iz Jugoslavije) je tako leta 1957 v Novem Sadu predlagano spremembo naziva pasme tudi sprejela. Spor se je pravzaprav razplamtel šele po skupščini JKS, ki je bila 16. Aprila 1966, ko so naši predstavniki dali veto na sklep skupščine, da se preneha izdajati rodovnike pod nazivom kraški ovčar; da se torej kraševcev v rodovniški knjigi ne vodi več kot pasmo. Če bi to takrat dovolili, bi bila za kraševcem izgubljena vsakršna sled, zato je bil to za našo pasmo usodni trenutek. Na osnovi naših dolgoletnih osebnih in institucionalnih protestov ter dokazovanj je JKS 13. julija 1967 v Zagrebu končno organiziral sestanek komisije za standardizacijo kraškega ovčarja, čeprav je imel ta priznan standard že od leta 1929, mednarodno pa od leta 1939. Reševanje tega vprašanja se je s pobudo takratnega predsednika JKS, generala Otmarja Kreačića, tako končno začelo. Komisija je na osnovi tehtnih strokovnih dokazov ugotovila, da obstajata dve pasmi (kraševec in šarplaninec) in da je treba standard šarplaninca, ki bi tej pasmi ustrezal, ponovno sestaviti, ne pa tudi standard kraševca, ki je uradnemu standardu že ustrezal.

K temu so pripomogli tudi podatki o meritvah kraševcev na pregledih leta 1966 v Mariboru, Slovenski Bistrici in Ljubljani. Poročilo o teh izmerah in detajlno pasemsko diferenciacijo med kraševcem in šarplanincem je podala komisija v sestavi Teodor T. Drenig, Janez Hojan in Miroslav Zidar, torej slovenski kinologi, ki so se tudi uprli ukinitvi vodenja rodovne knjige kraševcev kot samostojne pasme. Na osnovi tega je JKS 16. marca 1968 v Slovenski Bistrici izvedel skupni strokovni ogled 33 kraševcev (in za primerjavo nekaj šarplanincev), ki so potrdili vsa naša dokazovanja. S tem dnem je bil kraševec ponovno priznan in diferenciran od šarplaninca.

 

 

Po osamosvojitvi Slovenije smo morali na novo definirati tudi avtohtonost naših pasmem. Tako je Državni zbor RS leta 2001 sprejel zakon, v katerem  so navedene vse avtohtone (slovenske) pasme raznih živalskih vrst, med njimi tudi pasme psov: kraševec in štirje slovenski goniči (kratkodlaki in resasti istrijanec, posavec in slovenski planinski gonič). Pasme, ki so bile pred tem pri FCI vodene kot jugoslovanske, so si po osamosvojitvi razdelile nekdanje jugoslovanske republike. Kljub neizpodbitni dokazni dokumentaciji se je komisija za standarde FCI leta 1998 odločila, da trije navedeni goniči pripadajo Hrvaški, slovenski planinski gonič pa Srbiji. To je leta 1999 potrdila tudi skupščina FCI v Mehiki. Planinskega goniča je pozneje dobila Črna gora, čeprav se je ta glede na izvor imenoval najprej »koroški žigec« in nato »alpski gonič« (koroška pokrajina in Alpe pa seveda niso v Črni gori, temveč povsem na drugem koncu, torej delno v Avstriji, delno pa v Sloveniji). Tako nam je ostala le ena pasma, tj. naš kraševec.

Kraševec = Karst Shepherd / Miroslav Zidar ; prevod v angleščino Maja Mugerle. - Ljubljana : Kinološka zveza Slovenije, 2011