Zunanjost

  • Natisni

SPLOŠNO

Iz skromne razširjenosti pasme med drugim izvira tudi premajhnopoznavanje te pasme, še posebej zunaj naše države. Zato maloštevilnost ne predstavlja le geneteske slepe ulice, temveč tudi nevarnost selekcijske mlačnosti, saj obstaja zaradi slabega poznavanja pasme možnost, da se premalo dosledno upoštevajo oziroma nestrokovno vrednotijo tipične lastnosti ali nedopustna odstopanja od standarda. Predvsem pri tujih sodnikih je prisotna pretirana tolerantnost do hib kraškega ovčarja in ga raje ocenijo z najvišjo oceno, kot da bi se z nižjo oceno izpostavljali potrebni razlagi oziroma argumentiranju, ki bi verjetno slonelo na šibki osnovi. Tako se takšnemu sodniku uspe izvleči le, če je na razstavi kraških ovčarjev malo ali pa je celo en sam, čim pa jih je več, se stvar zaplete. Kljub temu tujim sodnikom tega ne smemo zameriti, saj svojo pasmo premalo populariziramo in jim doslej tudi nismo nudili ustrezne literature. Včasih dobimo občutek, da doma ni veliko bolje; zlasti ko imamo opravka s sodniki, ki ne razlikujejo ali pa tudi nočejo razlikovati kraškega ovčarja od šarplaninca. Kraševec je namreč pasma, katere zunanjosti ni lahko presojati.

  

SPLOŠNI VIDEZ

Za oceno zunanjosti psa je odločujoč splošni videz. Kraški ovčar je po splošnem videzu srednje velik, mišičast, močnega okostja, dolgodlak, železno sive barve, z zbitim in razmeroma kratkim trupom. To je torej tisto, kar se človeku ob pogledu nanj takoj vtisne v spomin. Potem nas opozorita nase še značilno zaobljena glava s spuščenima uhljema, ki bi jo brez površnosti težko primerjali z glavo katerekoli druge pasme, in košat spuščen rep, v afektu včasih tudi malo zavit čez hrbet. Čim bolj se splošni videz ocenjevanega kraškega ovčarja razlikuje od tipičnega, tem bolj je prisotna možnost zamenjave s šarplanincem, razen ko gre za atipičnost, ki presega medsebojno diferenciacijo obeh pasem.

 

GLAVA

 

Je poleg dolge dlake najizrazitejši okras kraškega ovčarja. Čeprav ima vse značilnosti pastirskega psa, je nekaj posebnega. V vseh ozirih je popolnoma skladna; čeprav je globoka, ne daje vtisa globoke glave, ker s strani ni ploska. V celoti je izrazito zaobljena in se proti smrčku zmerno oži. Je močna, toda ne daje vtisa, da je težka, zato je plemenitega in prijaznega izraza. Po standardu je razmerje lobanje in dolžine gobca 52/48% pri psih oziroma 54/46% pri psicah, kar sloni na rezultatih skupinskega pregleda kraševcev leta 1968 v Slovenski Bistrici in takratni tendenci razvoja glave kraševca. Statistika po meritvah na poznejših vsakoletnih vzrejnih pregledih kaže, da se to razmerje veča v prid dolžini lobanje, kar je zaželeno, s tem da to razmerje seveda ne presega razmerja 60/40%. Značilna sta tudi spuščena uhlja z navzven zavitima prednjima robovoma. Sta srednje velika in srednje dolga ter zmerno visoko nastavljena. Takšna dopolnjujeta skladno, zmerno močno glavo in delno tudi vplivata na takšen videz glave. Odlakana sta razmeroma kratko, le proti korenu se dlaka postopno daljša in ju štrleče obdaja. Oči so mandljeve oblike, vendar nekoliko bolj okrogle kot pri nemškem ovčarju. Ne smejo biti bolščeče. So zmerno široko razmaknjene, skladno s širino glave. Dajejo miren, samozavesten in hkrati odkrit, skoraj predrzen izraz; kljub temu je v njih nekaj blagosti, včasih tudi otožnosti. Šarenica je kostanjevo temno rjava. Gobec je srednje dolg in se proti smrčku zožuje. Proti lobanjskemu delu mora biti prej skromen kot pa dajati vtis močnega, še najmanj pa oglatega oziroma medvedjega gobca. Kljub temu je razmeroma globok in širok predvsem v korenu. Nosni gredelj mora biti vedno raven. V minulih letih je bilo nekaj primerov (zelo redko in še to pri psicah) daljših in manj koničastih gobcev, ki so zelo zelo spominjali na gobce šarplanink iz niške vzreje in so bili praviloma izrazito temno sivi, skoraj črni. Smrček je razmeroma širok in vedno popolnoma črn. Ustne so precej mesnate, vendar suhe in napete, priležene in črno pigmentirane: razvite so skladno s krepkostjo gobca. Zobovje je, kot se spodobi za pastirskega psa, precej močno (posebej derači in sekalci), vedno mora biti škarjastega ugriza in polnoštevilno. Zaradi maloštevilnosti pasme smo le s težavo v glavnem odpravili dolga leta prisotno predsekavost, še posebej pa podsekavost. Pomanjkljivost zobovja je bila že tako redko prisotna. Zato je obvezen natančen pregled zobovja ob vsakem pregledu, predvsem pri vzrejnem.

 

VRAT

Je zelo močan in suh z rahlo vbočenim grebenom, nošen zmerno pokonci. Netipična sta tako dolg in položen kot tudi kratek in preveč pokončen vrat. Dolg je približno 25cm. Praviloma se podgrlina ne pojavlja. Mogočnost vratu daje košata in gosta dlaka, ki ga zato na videz nekoliko skrajša.

 

VIHER

Je pri kraševcu razmeroma poudarjen in dolg.

 

HRBET

Je vedno raven, srednje dolg, suhih mišic in čvrst, tudi razmeroma širok. Pri nadgrajenih in debelih samcih in samicah je pogosto tudi vklenjen, vendar z odpravo nadgrajenosti tudi ta hiba izginja.

 

TRUP

V večini primerov je krepko razvit in segajoč globoko do komolcev ali še čez. K takšnemu videzu precej pripomore tudi dolga gosta dlaka, zato je treba pri ocenjevanju preveriti z otipom, dani morda plitkih prsi, preden se odločimo za takšen opis.

 

VIŠINA

Označbo »srednje velik« opredeljuje višina. Ta je od vseh lastnosti kraškega ovčarja še najmanj ustaljena. Po standardu, veljavnem pred letom 1985, je bila idealna višina za samce 57cm, za samice pa 54 cm. Pri tem znaša komolčna višina približno 50% (53%) plečne višine (prsna globina pa 47%). Toda če pogledamo pasmo objektivno, je ta višina za psa, kakršen je kraški ovčar, premajhna in bi bila idealnejša 59-61cm za samce oziroma 56-57cm za samice. To pa je seveda terjalo korekturo v standardu predpisane višine v celoti, vendar ne višje od 3cm navzgor ter v skladu z razmerjem komolčne višine in prsne globine (53:47). Vsako večje povečanje višine bi že vplivalo na specifičen videz kraškega ovčarja (strma okotenost, visokonogost), kar bi bilo zgrešeno pa tudi nepotrebno. S povečanjem višine (3 cm) smo si ustvarili tudi večji manevrski prostor za izničenje nadgrajenosti, ki so ji večinoma podvržene pastirske pasme. Nadgrajenost pogojuje kratek korak zadnjih nog in zibajoč kas, vendar razen neskladnega videza ne vpliva bistveno negativno na lastnosti in sposobnosti psa. Le izrazit kasač ne more biti nikoli. Toda v skladu s težnjo, da bi se s pasemskimi znaki čim bolj približali idealnemu tipu, je nadgrajenost pri selekciji precejšen kamen spotike. Doslej se s tem pojavom nismo mogli resneje spoprijeti, ker nas je utesnjevala prevelika sorodstvenost.

 

OKOTENOST

V neposredni zvezi oziroma soodvisnosti z višino in nadgrajenostjo je okotenost (okotenost je medsebojen odnos kosti iste okončine, izražen s kotnimi stopinjami). Pri kraškem ovčarju je kot med plečnico in nadlahtnico 95°-100°; pri tem tvori plečnica s horizontalo 50°. Kot med nadlahtnico in podlahtnico je 135°-140°. Torej je okotenost kraškega ovčarja nekje med okotenostjo nemškega ovčarja in šarplaninca, toda bližje okotenosti nemškega ovčarja. Okotenost zadnjih nog je pogosto razmeroma odprta (strma), predvsem zaradi težnje k nadgrajenosti, čeprav je zaželena in zadnja leta prisotna bolj zaprta. Zato označujemo okotenost zadnjih nog kraškega ovčarja kot zmerno odprto. Tako pogosto znaša kot kolenskega sklepa 120°-125°, kot skočnega sklepa pa največ 130°. Z izničenjem nadgrajenosti obstaja možnost za bolj zaprto okotenost zadnjih nog, ki bi se tako približala kotu 120° v kolenskem sklepu in kotu 125° v skočnem sklepu, s tem pa tudi za večjo tekaško sposobnost. Okotenost psa lahko delno izboljšamo z redno vajo že od malega, tako da ga pogosto, a mimogrede za kratek čas postavljamo v pravilno razstavno stojo (z razkrečenima zadnjima nogama), s pogostim tekom po bregu navzdol in tekom ob kolesu (v kasu).

 

DLAKA

Poglaviten okras kraševca je dlaka; ne le zaradi dolžine ali gostote, torej košatosti, ampak tudi zaradi stanovitne železno sive barve. Temu primerno je njen razvoj nekoliko upočasnjen:


- šele pri treh mesecih začne izgubljati puh na gobcu, na spodnjem koncu nog in na konici repa;

- pri štirih mesecih in pol ima puh še na čelu, okoli uhljev in delno tudi še po uhljih, po vratu in prsih, na nadlahti, ob trupu, pod trebuhom, na ¾ hrbta (razen na vihru), po stegnih, na križu in do polovice repa;

- po petih mesecih in pol je puh samo še na čelu, okoli uhljev, po vratu do polovice nadlahti, delno pa tudi še na križu in po stegnu;

- pri sedmih mesecih ima puh le še okoli uhljev in med uhljema, torej le deloma še po čelu;

- pri osmih mesecih pa ima puh le še nekoliko okoli uhljev.

Z rednim česanjem lahko to čiščenje poddlake nekoliko pospešimo, vendar ne bistveno. Brez česanja pa ne le upočasnimo čiščenje dlake, temveč predvsem omogočimo, da se zastali puh zgnete v klobučevinaste strdke, ki jih ni več mogoče razčesati, temveč jih je treba previdno odstriči; previdno zato, ker so ti strdki praviloma tesno ob koži, ki bi jo lahko ob neprevidnosti ranili. Dolžina dlake je praviloma dolga več kot 10 cm, pogosto lahko tudi do 16cm, razen na glavi in uhljih, nekoliko krajša pa je tudi na spodnji strani nog.

 

BARVA

Barva je temno železno siva s svetlo sivo do bledo rumeno poddlako. Pogoste so tudi temno sive maroge po nogah. Obvezna je temno siva maska po glavi. Glede na poreklo obstajajo primeri, ko so mladi psi razmeroma zelo svetlo sivi in z leti nekoliko potemnijo. To se zgodi tudi vsem ostalim že prvotno temnejšim vrstnikom. Temnenje dlake po navadi traja do četrtega leta starosti; pri psih iz nekdanje psarne Framska pa tudi dlje in do skoraj črne barve. Ta pojav je iz današnje vzreje skoraj popolnoma izginil. Pri nekaterih kraševcih tvorijo temno sivost dlake tudi posamezne črne dlake, posejane med sive, ki lahko po daljšem izpostavljanju soncu tudi porjavijo (bakren lesk), redko pa je ta porjavelost rezultat podedovane rjave barve (posledica vkrižanja šarplaninca). Pojav posameznih črnih dlak verjetno izhaja iz vkrižanja novofundlandca. Nezaželena je tudi svetlo rumena osnovna barva namesto svetlo sive. Za kraševca so značilne, vendar ne pogoste tudi črne maroge po nogah, ki jih sorodne pasme pastirskih psov železno sive barve nimajo. Torej marogaste noge niso hiba, temveč so ena od dragocenih značilnosti, ni pa zaželeno, da sta marogasta tudi glava ali trup. Takšna glava ima lahko preveč grob in neprijazen izraz. Marogasto obarvani kraševci so običajno tudi nežnejše konstitucije in bolj kvadratastega trupa. Pri vzreji bi bilo treba paziti, da se nam ta tip kraševca ne izgubi, ker je enkratenin brez rumeno-rjavih primesi. Je pravi zaklad. Nezaželena, vendar sem ter tja pojavljajoča se t.i. račja glava (svetlo rumena do svetlo rjava barvna lisa po prednjem spodnjem delu lica in delno ob straneh gobca- ob ustnah), prav tako spremeni za kraševca sicer značilen umirjeno resen in hkrati prijazen izraz. Tako obarvana glava ni pogost pojav; včasih se je pojavila v psarni Ribič, sedaj pa je precej prisotna tudi drugje.

 

GIBANJE

Kraški ovčar ni izrazit tekač, kot je npr. nemški ovčar, ki je močno okoten. Glede na zanj značilno gradnjo telesa je njegovo gibanje v kasu manj izrazito, predvsem zaradi manj zaprte okotenosti zadnjih okončin. Zato hrbet kraševca med kasom tudi ni popolnoma miren, temveč nekoliko poskakuje. Seveda je to lahko bolj ali manj izrazito glede na njegovo okotenost zadnjih okončin ali celo v primeru nadgrajenosti, ki je pogosto posledica takšne okotenosti. 

 

Kraševec = Karst Shepherd / Miroslav Zidar ; prevod v angleščino Maja Mugerle. - Ljubljana : Kinološka zveza Slovenije, 2011